Wilma Flintstones (brez Freda) v zlati deželi med Indijo in Kitajsko

Marec 11th, 2013 by kejt

Ko plačujem račun v vrednosti dveh evrov za hrano in pijačo v provizorični restavraciji na pločniku kitajske četrti v Kuala Lumpuru, se v neposredni bližini se na ostankih hrane pase podgana. Mešanica vlage, vonja, gužve in poceni račun mi nariše nasmešek na usta. Moderno in zeleno mesto me preseneti in navduši, čeprav le za en dan. Zvečer se z lokalnega letališča odpravim v Myanmar ali mnogim ljubše Burmo.

Med branjem paše zraven tale komad ki je posvečen Aung San Suu Kyi, nobelovi nagrajenki za mir, kraljici demokracije v Burmi, najpogumnejši ženski, ki se z mirom bori za svobodo in ki je od leta 2010 spuščena iz hišnega pripora. V dvajsetih letih svojega političnega delovanja je bila svobodna le 5 let. To je tudi leto prvih poštenih demokratičnih volitev in leto, ko je Burma postala bolj dostopna svetu in odprla vrata za turizem. Navdajal me je občutek, da bo od eksplozije turizma letos morda počila po šivih. Leta 2013 naj bi se število obiskovalcev Burme povečalo za 38% v primerjavi z lanskim letom.

Slike

Pristanek in par dni v Yangunu so minili v znamenju božje previdnosti kaj in kje bom jedla. Ko sem v nekem trenutku pomislila, da je moj želodec navajen vse sorte hrane, se že kaj kmalu izkaže da je bolje, če se ne trkam preveč po prsih. Celo noč, vse do prvega jutranjega pozdrava iz bližnje mošeje sem bila v tesnem stiku s straniščno školjko. Nekaj časa jaz na njej in preostanek ona v mojem objemu, z mislijo, da je to moj zadnji dan življenja. Hvala Budi, antibiotiki rešijo zagate in zastrupitve. Če bi jedla zgolj burmansko hrano, bi bila bolj lačna kot sita. Nisem izbirčna, vendar pa je bila večina stvari, ki sem jih nesla v usta precej obupnega okusa. Vse je vleklo na posušeno ribo. Burmanci v svojih obrokih ne konzumirajo čaja kot pijačo, temveč ga tudi jedo. Fermentirani in začinjeni listi so travnatega okusa in jih ponudijo poleg hrane tako kot pri nas na primer kisle kumarice. Najokusnješa in varna rešitev za preizkušanje hrane je povabilo na domače kosilo ali snacki v čajnicah.

Življenje v Burmi se spreminja s svetlobno hitrostjo. Če vzamemo v zakup, da je bilo pred petimi leti težko dobiti Coca Colo, internet je bil redek, če pa že, pa počasen kot vrtni polž, sedaj ni več čisto tako. Vprašanje časa je, kdaj bodo začeli postavljati MC Donaldse in trgovine Seven/Eleven. Večina Burmancev je pozdravila obisk Baraca Obame takoj po zmagi na volitvah v novembru 2012, ki je s šesturnim obiskom prinesel korenite spremembe za državo in nekatere so opazne že zdaj. Po vseh glavnih turističnih mestih se že najde napise » high speed wireless internet«. Hitrost pa ne pride do izraza potem ko pade mrak in se po napornem dnevu vsi želijo povezovati in deliti svoje dogodivščine na spletu. Po nekaterih podatkih naj bi le 0,1% prebivalstva uporabljalo internet, vse ostalo je bolj ali manj z oči v oči in po stacionarnih telefonih.

Ko sem opazovala popotnike okrog mene vsi uprti v svoje I-pade, prenosne računalnike in pametne telefone, kako se jezijo, ker ne dela internet, se je v meni prbudila Wilma Flintstones, ki ni imela s seboj nič od zgoraj naštetega. Zato sem se poslužila starih navad in odšla v internet kafe. Pol ure sem gledala v ekran ter poslušala kako računalo melje, brez da bi odprlo želeno stran. Ko srečo poizkusim naslednjič, vsi doma govorijo o pršiču, jaz pa na toplem in namesto »powder huntinga« se odpravim na »pagoda hunting«.

Namesto cigarete v pljuča, skočim na kolo in se po prašni cesti Bagana gonim po 1000 let stari zgodovini. Po cigaretu zagotovo ne kašljaš tako kot po celem dnevu na kolesu v Baganu, iz nosa pa teče vse črno. Trije polni dnevi na kolesu so dovolj, da najdeš svojo najljubšo in čim manjšo pagodo, od koder se lahko naužiješ lepot sončnega zahoda.

Pagode so budistični templji in se v Burmi pojavljajo v tolikšni meri, kot pri nas cerkve, kapelice in božja znamenja skupaj. Od nekdaj 10.000 templjev jih je ostalo dobra petina. Bagan, je eden izmed štirih »must see« krajev na zemljevidu Burme, nekdanja prestolnica, na UNESCOvem seznamu. Zatorej natrpan s turisti. Za primerjavo – cela Burma ima polovico toliko namestitvenih zmogljivosti (cca 26.000) kot samo v glavnem mestu Tajske Bangkok. Če prištejemo, da je januar visoka sezona, pomeni, da se je za proste in ugodne cene treba boriti. Za v povprečju 15$ se dobi eno posteljna soba, kjer je jogi na pol prepognjena deka, tla pa metle že nekaj časa niso videle in na stenah so lepe svetlo modre ploščice. Kot bi se izrazila prijateljica Lea – kopalničarske sobe.

Iz Bagana jo z avtobusom pobrišem v Nyaungshwe, kjer je med hribe ujeto jezero Inle. 8 ur vožnje je minilo v prijetni vožnji v avtobusu, kjer je imel nov LCD ekran gotovo podobno vrednost kot cel avtobus skupaj. Potovanje je bilo tudi polno presenečenj, med drugim skurimo bremze, nam po nesreči skoraj uide avtobus, ker bremze še niso bile dobro popravljene in smo priča plazu skal, ki so se usule na cesto. Na koncu še predčasno in srečno prispemo na cilj. Bogata narava in zanimiva potepanja po okolici dajejo vtis prijetnega in sproščenega mesta, kljub vsem turistom. Bojda se je po jezeru vozil tudi Tito. Atrakcija so plavajoče tržnice in vrtovi, ter ribiči ki veslajo z nogo.

Od tod naprej se podam na sever države v mestece Hispaw. Hispaw ima vsega skupaj le 4 guest house za tujce. Videti je bilo kar nekaj novogradenj v delu, ki bodo sigurno služile turizmu. Zanimivo je, da tujci lahko spijo samo v namestitvenih objektih za tujce. Če v mestu ni hotela za tujce ostane možnost za spanje v budističnih templjih.

Pridružim se najzanimiveši skupini na kratkem trekingu po okoliških hribih. Kar je bilo najzanimivejše je, da nismo imeli niti ene skupne točke in je bila moja starost tolikšna, da bi mi bili lahko vsi starši. Pot se dvigne do okoli 1000 mnv. Pokrajina je pusta in suha vendar, vasi pa so prikupne in divje. Ustavimo in prespimo pri domačinih, kjer nam žena poglavarja vasi na osnovnem ognjišču skuha najboljši obrok do sedaj. Spimo na preprostih skupnih ležiščih pokriti s čisto novimi dekami s Kitajske, gledamo v zvezde skozi napol odprta okna in poslušamo zvoke noči. Kar pristno.

Burma je v precej pogledih nenavadna država. Na primer večina avtomobilov ima volan na desni strani (ker je bila Angleška kolonija), vendar se vozijo po isti strani kot mi. Vožnja s katerimkoli prevoznim sredstvom je avantura v pravem pomenu besede. Kar zabavna je bila dogodivščina z vlakom do Mandaleya. Hitrost vlaka je tolikšna, da bi ga Dušan Mravlje v lahnem teku z lahkoto sledil celo pot, premetava pa se tako levo in desno, da bi po nekaj urah lahko zatrdila da imam morsko bolezen. Okna so v večini primerov pokvarjena. Še dobro, da namesto drugega razreda in lesenih klopic vzamem “upgraded class”, kjer sicer tvegam da me pogrizejo pršice, ampak vseeno. Sredi noči tako zahladi, da sem vse vključno s spalko poveznila nase do jutra. Ko z osem urno zamudo prispemo na cilj je bil bolj čas za zajtrk in ne za večerjo kot bi moralo biti po urniku. Iz Mandaleya pa na Tajsko, tišat noge v mivko in se nasitit.

Še vedno se ne morem čisto dobro odločiti kakšen vtis sem si ustvarila o Burmi. Je polna nasprotij, ki so ali zares privlačna ali zares odbijajoča. Ker je bila toliko časa zaprta država se zdaj močno spreminja in bojim se, da bo s časom izglubila identiteto. Z ene strani pritiskajo Američani, z druge Kitajci in nekje vmes še Indija. Glede na to, da je 2 največja država v JV Aziji s 60 milionov prebivalci in 24 najbolj naseljena država na svetu. Razdeljena je na 8 večjih regij in 136 manjšin, približno toliko jezikov in veliko več zmešnjave. Nerazumljiva in zapletena zgodovina in prav tako sedanja situacija kažeta na to, da najbolj od vseh trpijo njeni prebivalci. Nekatera ljudstva predvsem na severu nimajo niti državljanstva in torej ne pripadajo nikomur, čeprav že stoletja živijo na tej zemlji. Bojujejo se za svoj obstoj z državno vojsko. Veliko je krajev, ki so popolnoma zaprti za tujce. Če želiš pridobiti dovoljenje, ga čakaš več kot mesec dni, viza pa je 28-dnevna. Načeloma se v državo lahko pride le z letalom. Obstajajo nekatere finte za prehod meje po zemlji, ampak to zavisi samo od dneva carinika, ki stoji na meji. Do nekaterih krajev sploh ni možno priti po cesti, ampak lahko samo letiš. Ne da bi bile ceste v takem katastrofalnem stanju temveč, ker je katastrofalna situacija, ki se odvija med prebivalci in državo. Živijo v strahu, da ne bi kdo videl kaj neprimernega in razširil vest naokrog. Po drugi strani pa je še vedno zelo pristna in zanimiva, predvsem pa varna država. Edina stvar, ob kateri se morda počutiš nelagodno je denar. V Burmi sta vsega skupaj 2 bankomata, kjer lahko dvigneš denar s tujo kartico. Dolarje zamenjajo le če so brezhibni, novi, nezmečkane z letnico 2006 navzgor. Večina ljudi menja denar na ulici. 90% ljudi je budistov in so predvsem prijazni in niso še namazani z vsemi žavbami kot njihovi sosedje. Ne vlečejo te za rokav, ne skušajo te opehariti in so spoštljuivi. Na severu je Burma bogata z nafto in dragimi kamni, na jugu pa posejana z otoki, ki jeih je mnogo več kot na sosednji Tajski in kjer bivajo morski cigani. Zaenkrat je turizem bolj ali manj v mirovanju. Skratka, vsi si manejo roke. Kdo bo potegnil največ?

  • Share/Bookmark

(gospa) decembra

December 27th, 2011 by kejt

višek ustvarjalnosti zadnjega meseca v letu ali ko šivalni stroj nadomesti računalnik. Da o krajšanju in robljenju kavbojk sploh ne govorim…

  • Share/Bookmark

Ideje za it izpod oddeje

December 27th, 2011 by kejt

Tak november kot je bil letos, je res hvale vreden. V kolikor se pojavi še kakšen tak, lahko je tudi september, oktober ali pa celo poletje ga izkoristite za sledeče prijetne izlete, ki napolnijo dušo…take your time&enjoy

Pogledi z vrhov

Po Bornovi poti do planine Prevala. Kratka ali sladka. Pred šihtom in kosilom.

Javorov vrh na Pokljuki. Še krajša in isto slajša.

Stegovnik. Varjanta Mountain Treasure hunta.

Kepa. Klasika.

Prevalski stog. Če ga najdeš.

  • Share/Bookmark

Drug svet – tretji svet.

Marec 7th, 2011 by kejt

Iz Mumbaja dnevno leti v Delhi 34 letal. Da se počuti “Djevojka sa sela” v 16 milijonskem mestu kot “Alica v čudežni deželi” najbrž ni potrebno posebej razlagati. Mesto je bilo še zavito v temo, ko prispemo na zadnjo postajo, zato naslednjih nekaj ur preživim v ženski čakalnici, kar je odlična rešitev za vse ženske, kjer lahko mirno, varno in neudobno zaspiš in ni bojazni, da te kdo nadleguje.

Resnici na ljubo bi postanek v največjem in najdražjem Indijskem mestu preskočila, pa se je zapletlo, zato se odločim, da si vseeno vzamem nekaj dni in srečo poskusim pri couchsurferjih. Indijska ponudba couchsurfinga je omejena bolj ali manj na moško populacijo, kar mi ni najbolj odgovarjalo, zato se zapičim v starejši par. Predno prispem do mojega začasnega domovanja, mine praktično celo dopoldne, ne da ne bi vedela kam iti, ampak zaradi njegove razsežnosti in razpotegnjenosti. Poleg tega me muči rahel prehlad in glavobol. Želim si le prebroditi krizo, saj na vlaku nisem zatisnila očesa in se čimpreje spraviti k sebi. Prijeten sprejem gospe v letih kaže na to, da se mi želje lahko uresničijo…Ko spoznam še gospoda o tem nisem več tako prepričana.

Sicer me zavoljo bolezni nemudoma pošljeta do zdravnika, kjer dobim injekcijo v zadnjico, 4 različne komplete tablete in še sirup. To naj bi zadostovalo…da se še dokončno zastrupim!? Kot da onesnažen Mumbajski zrak ni dovolj! Pojem vse, samo da bo bolje in se počutim kot stara mama »eno tabelo, eno taplavo, pa še eno tarumeno…« trikrat na dan.

Naši skupni dnevi so bili zapolnjeni na prav poseben način. Do osme ure zjutraj sem morala biti pripravljena da začnem dan. Kar pomeni umita, oblečena, s pospravljeno sobo in posteljo. Najbrž podobno kot v vojski. Kjer je red, svobode ni! Sledilo je eno uro branja dnevnega časopisja. Vmes nam je 16-letni služabnik prinesel kavo, čaj in pecivo in kasneje pripravil vse potrebno, da je gospod lahko izvedel svojo jutranjo meditacijo in telovadbo, ki je trajala 30 minut. Gospa se je medtem stuširala in opravila »pujo« jutranjo molitev.

V tem času pride še perica, ki je ročno in potem še mašinsko oprala perilo. Na kar je sledil zajtrk in po tem sem bila prosta! Niti najmanj se mi ni ljubilo iti v mesto, ampak še manj sem si želela ostati v »vojaški kasarni«. Zato odrinem. Mimogrede me povprašata še, če bi šla zvečer z njima na koncert, vendar v naslednjem stavku omenita, da bi bilo dobro, če si kupim kakšno novo obleko, da bom izgledala bolj dostojna. Iz protesta se prijazno zahvalim za povabilo, češ da raje ostanem malce dlje v mestu. Taki in podobni odnosi med nami, so mi dali vpogled v nekoliko drugačno Indijo, kot sem jo poznala do sedaj. Zadnji dan obligatorno dam napitnino služabniku, perici, par peljem na večerjo in plačam za kino. K vragu z vljudnostjo! Navsezadnje, porabim več denarja kot za cel teden življenja v Indiji. Vseeno izredno zanimiva izkušnja, da ne bo pomote, zelo poučna, za katero mi ni žal, ampak ni čisto moj stil…

Ne skrivam navdušenja, ko zapuščam Mumbaj, hkrati pomislim, da sem zelo srečna, da živim v mali vasi po imenu Rečica. Teram guske na zapad v Radžastan – puščavski del Indije, kjer se bohotijo krasne palače, kjer se prelivajo rdeča, roza in oražna barva, kjer se je prebuja pomlad, kjer večina moških (celo sonce) nosi brke, kjer je vse tako drugače, kot na jugu in kjer mi bo tako zelo všeč!

Tempo popotovanje se umirja – manj je več. Zato si izberem manj ciljev in se povsod raje zadržim malo dlje, kot bi bilo sicer potrebno. To je priložnost, da podrobneje spoznaš kraj, ljudi, najdeš kakšne dobre lokalne restavracije, izbereš svojo najljubšo slaščičarno, najprijetnejšega prodajalca sveže stisnjenih sokov, lokalno tržnico, navihane otroke in stran poti.

Prvi postanek je Udaipur. Mesto med umetno narejenimi jezeri, posuto z luksuznimi palačami. Leta 1983 so tukaj posneli večina Bondovega filma Octopussy, zato je ogled le tega nujen, šele potem sledi raziskovanje ostalih stvari. V hostlu se udomačim pri družini in precej časa preživim na zadnji plati, odkrivamo toplo vodo in rešujemo svet.

Nočni avtobus nas zjutraj pripelje do Jaisalmerja, kjer na hribu ponosno stoji peščena trdnjava. Že samo spanje znotraj trdnjave je kot iz pravljice, vsak naslednji dan pa bolj začutiš čarobnost tega kraja.

Po 3 dnevnem zabavnem kameljem safariju v puščavi Thar želim spoznati še več te pravljice.

Zajtrk si privoščim na trgu, kjer je odlično mesto za navezovanje stikov. Tako sem povabljena na vožnjo z motorjem, ki se je vsekakor ne branim. Dopoldanski izlet se spremeni v družno popotovanje s pisano druščino iz vsepovsod. V ušesih mi naslednjih nekaj dni odmeva zvok motorja Royal Enfild 350 Bullet (kaj pa jaz vem kaj pomenijo vse te oznake, zvok je bil taprav). Provinca Radzastan pa je popolnoma drugačna, ko sediš na zadnjem sedežu te mrcina in za tem lepotcem.

Ker smo bili sedaj pravi “moto gang” in smo imeli isto pot dalje, ostanemo skupaj ter nadaljujemo do Jodpurja. Še eno mesto, ki prvotno ni bilo na mojem itinerariju, vendar ga z lahkoto prilagodim razmeram. Prašni in utrujeni povprašamo po prostih sobah v prikupnem hostlu. Vse zasedeno, razen spanja na strehi. O ja! Zjutraj se zbudimo ob nežnih zvokih v modrem mestu, ko sonce vzhaja izza najlepše trdnjave, kar jo je kdaj videlo moje oko.

Vleklo nas je ven na raziskovanje. In vrnili smo se proti večeru. Potem pa v kino na Bollywoodsko zmešnjavo. Bollywood je Indijska različica Hollywooda, z mnogo večjo letno produkcijo filmov. Priznam, že drugič nisem potešila svoje želje po pravem Bollywoodskem filmu. Komentarji na prvi film, ki sem si ga ogledala so bili “It’s all about art”. Bollywoodsko občinstvo ni zadovoljno s filmom, ki je prejel mnoge mednarodne nagrade. Mene lahko štejejo med one, ki bi filmu pripisali pet zvezdic. V pravem Bollywoodskem filmu pa se normalno pleše, poje, ljudje in avtomobili frčijo po zraku, več zapletov kot v španskih telenovelah, skratka polno nesmislov. Pred filmom se odvrti himna, publika med filmom glasno ploska in spodbuja glavne junake. Na polovici gremo ven, ker ne razumemo hindi – uradnega indijskega jezik.

Čez dva dni se v Puškarju poslovimo in vsak gre svojo pot. To je moj zadnji daljši postanek pred odhodom v domovino. Preganja me melanholija in v tem, sicer čudovitem kraju ta dan ne vidim prav nič lepega. Že kratek sprehod skozi mesto mi da vedeti, da danes nisem za med ljudi in prisiljena sem, da se zapodim v najbližjo in najtemnejšo restavracijo na pico, da se malo potolažim. Naj vsem, ki me sprašujejo po počutju lažem da sem super, če pa mi na čelu piše »Ne sprašuj«?! Iz togote preberem dve knjigi, ki že nekaj časa čakata v nahrbtniku do konca, zvijem kar nekaj tobaka in naslednji dan sem ozdravljena..vsaj delno.

Puškar je sveto mesto. V njem se nahaja eden izmed redkih templjev posvečen enemu izmed treh glavnih hindujskih bogov stvarniku sveta in usmerjevalcu vesolja Brahma. Brahma je bog upodobljen s štirimi glavami, ki gledajo na vse strani neba in jezdi laboda, da lahko pride v kateri koli kraj v vesolju. Verniki verujejo, da je na tem kraju on sam odvrgel lotusov cvet in iz njega naj bi nastalo jezero.

Kljub temu, da je Puškar tako sveti kraj, kjer je prepovedano uživanje jajc, mesa, alkohola in drog, slikanje vernikov pri kopanju v jezeru, poljubljanje ali objemanje na javnih mestih, tukaj prvič vidim izkazovanje naklonjenosti med starejšimi romarskimi pari – namreč, držijo se za roke. Kar je pravzaprav redkost. Večkrat je namreč opaziti naklonjenost med moškimi (ne zaradi homoseksualnosti), kot med moškim in žensko.

Ko se sprehajam okoli jezera in opazujem trume ljudi, ki se že na vse zgodaj ritualno namakajo v jezeru naletim na skupino ljudi, ki igrajo na nagari, indijske bobne. Sliši se dobro, zato se jim pridružim in že sem vključena v skupino, ki bo naslednji dan nastopala na indijski poroki. Zakaj pa ne! Zbor je bil ob 11h, po indijskem času, kar pomeni, da smo odrinili ob 12.45. Na kraj dogajanja pridemo dovolj zgodaj, da si privoščimo še večerjo, pred nastopom. Nevede smo bili glavne zvezde. Jaz, dve Izraelki (medtem so me zopet prepričali, da so Izraelci najprijaznejši ljudje na svetu in to z lahkoto potrdim!!), Norvežan, Španec in Rusinja, ter naši menedžerji trije Indijci – oče in dva sinova, priznani bobnarji. Oči so bile od prvega trenutka dalje usmerjene v nas in ne morem si pomagati, da ne bi izrazila svojih čustev, da sem se počutila kot prava zvezda. Kakšen ženin in nevesta neki! Zdelo se mi je da smo bili v stilu “Poglej si tele čudake, ki so jih pripeljal na poroko!” Postavili so nam oder poleg mladoporočenskega odra in tako smo cel večer tolkli po bobnih in zabavali goste. Norvežan je odpel norveške narodne, Izraelka je odplesala »tempelski ples« ki je spominjal na orgazmično seanso, jaz in Rusinja pa nekatere iz Bregovičevega repertuarja. Vmes pa še naključni Indijski pevci, ki smo jih preprosto spremljali na bobnih, večina nas se je sploh prvič seznanjala z igranjem. Po koncu pa še neomejeno slikanja. Dobra tržna niša za organizatorje porok ni kaj. Pripelješ nekaj belcev in na tak način popestriš dogajanje.

Za konec potepanja pa še Delhi, gotovo najbolj umazano, smrdljivo in indijsko mesto kar sem jih izkusila. Že sprehod skozi glavno turistično ulico je za prvi obisk mesta dovolj, da dobiš generalni vtis. V kakšno stransko sploh ni potrebe zavijati. Če je Delhi prvi stik z Indijo, verjamem, da si lahko v istem trenutku premisliš in zbežiš nazaj od koder si prišel. Za moj zaključek pa je bil idealen. Celo hostel ki sem ga našla, je bil več kot odlična izbira za dober denar. Da ne govorim o lastnici hostla, starejši gospe, ki jo kličejo Mama J, ki mi je kazala svoje spodnjice, ki so bolj kot na spodnje perilo spominjale na šotorska krila…

Konec dober, vse dobro. Ali jo ljubiš ali pa jo sovražiš. Jaz sem jo vzljubila. Prečudovita dežela, z bogato kulturo, lepimi ljudmi, dobro energijo, odlično hrano in neopisljivim šarmom. Mati Indija. Nepozabno potovanje od prvega do zadnjega dne. Brez driske in bruhanja. Brez domotožja in z veliko spomini se vračam domov, da se lahko še kdaj vrnem.

  • Share/Bookmark

Palme, banane in kokos

Februar 13th, 2011 by kejt

Hlace se za trenutek odlepijo od avtobusnega sedeza in moje zadnjice. Po nujni izpraznitvi mehurja, si oddahnem, ko po vsem tenstanju ob skorajsnjem mraku koncno sedem se na cisto zadnji bus. Stiri urna voznja se sprevze v devet urno, ubijalski promet pa je posledica novoletnih praznikov.

Zaprem oci, ko drvimo skozi neskoncen palmov drevored in prijetno svez veter mi mrsi lase, na ustnicah pa nasmeh. Morje samo slutim in voham, vidim ga ne. Mislim, da se skriva se za vogalom. Kerala je gotovo najbolj zelena, turisticna in po vecini katoliska provinca Indije. Hise in okolica so casu primerno okrasene. Ne manjka se bozicnih drevesc in zvezd.

Moj cilj je Varkala – paradizasta plaza pod klifom. Kar precej carobno, ni kaj. Po dveh mesecih hajkanja sem utrujena in pocitek na plazi bo sedel kot ata na mamo. Vecina bledolicnih zahodnjakov je tako kot jaz na lovu za zapeceno kozo, medtem ko se Indijci, predvsem zenske, skrivajo pred soncem in se mazejo s kremo za posvetlitev. Bolj bel, bolj nobel baje, za nas pa ravno obratno. Nikoli ni dobro kajne?!

“Helo madam! How are ju tudej? Kam madam to maj sop, lukin onli, lukin is free, no mani. Najs prezent for yor famili. Christmas, New Year? Aj mejk gut prajs for ju only. Evening diskaunt ok? You lucky, me lucky, everybody lucky!” zveni iz skoraj vsake trgovine, ko hitim do plaze, kjer se odvija pred novoletna vecerna zabava na prostem.

“No, no, thank you” se upiram.

“OK, madam, mejbi tommorow?” se se vedno ne da.

“Yes…mejbi tommorow” siknem, da bo volk sit in koza cela, in prelomim obljubo. There is no tommorow!! Its now or never.

Prav zaradi vsiljivosti prodajalcev ne stopim niti v eno samo trgovinico, ceprav mnogo stvari kar klice po tem, da bi viselo v moji omari ali naslo prostor na polici mojega rdecega regala. Namesto tega raje sibam naprej, si privoscim pivo in zarijem noge globoko v mivko ter se prepustim zvokom glasbe na plazi. Ob soju gorecih palminih listov izgleda, kot da plesemo daritveni ples.

Po tednu raziskovanja okoliskih ribiskih vasicn (s pristnimi domacini), novoletnem nocnem kopanju (tokrat brez sampanjca), basanja z razlicnimi morskimi dobrotami (vsak dan so na sporedu sveze ribe, ki jih nudi vsaka rastavracija v neizmernih kolicinah), body surfanja (da kar vriskas od veselja), kicastih soncnih zahodov (en dan so za okras se delfini skakali iz vode), nekaj polezavanja na plazi (z zascinim faktorjem seveda) in kulturnega izobrazevanja (folklorni plesi) nadaljujem pot po vzhodni obali navzgor.

Turisticne agencije vsepovsod ponujajo krizarjena po vodnih kanalih in ravno to je razlog, da vsi hitijo v mesto Alleppy. Od preprostih enournih do luksuznih vecdnevnih krizarjenj, odvisno koliko rupij si pripravljen odsteti za uraziskovanje. Mi pograbimo za polovicno ceno strica, ki nas s staro prdo popelje na neturisticno raziskovanje “Indijskih Benetk”.

Prvic preizkusim kako deluje Couch surfing v Indiji in moja gostiteljica v Cochinu je mlada francozinja, ki ze leta zivi v Indiji. Pribliza mi zivljenje na tem koncu sveta skozi evropske oci. V njeni hisi ni prostora za pretiran spiritualizem. Meni, da je vse skupaj en velik “bull shit”. Prav tako tam ni veliko prostora za vegetarjance. Krava je najbolj sveta, ko je na krozniku ali v kebabu…sem okusila. Ni slabo. Mesto, kjer zivi je super turisticno in ena glavnih atrakcij so ribici, ki na nenavaden nacin lovijo ribe. Za en poteg iz vode je potrebnih kar 5 ljudi. Ostalih 15 v brezdelju opazuje.

Najbrz je bilo prvic, da sem prisebno zacela moliti za srecno voznjo po spolzki in ovinkasti cesti do Munnarja, kjer je zrak hladnejsi in primeren za vzgajanje caja, kave, sandalovine in razlicnih zacimb. Molitve nazalost ni nihce uslisal, kajti ravno ko sem pomislila, da si tip zasluzi napitnino, ce v celoti pridemo do cilja se ni izteklo vse po nacrtih. V naslednjem trenutku, ko mu ni uspelo v skarje prehiteti vsa vozila v nepreglednem ovinku je pocilo. “Njemu ni blo nc, malo je okrusu skalo”. Neka gospa je mislim da izgubila prst in odtrgalo je nekaj varnostnih palic na oknu, nic hujsega…baje.

Zalotim se kako vsakic, ko rezerviram potovanje z vlakom naprej stiskam pesti in drzim fige, ter telepatsko komuniciram z osebo na salterju, ki ima opravka z rezervacijo vozovnic za vlak. Vendar skoraj vsakic neuspesno. Ze spet kombiniram razne nacine, kako priti do zeljene destinacije. So dnevi, ki so sestavljeni zgolj iz pakiranja nahrbtnika, voznje, veliko cakanja in hranjenja. Vmes pa se ponavadi prikrade kaksna posrecena oseba, s katero se z lahkoto zaklepetas in ostanes kaksen dan. Kot tokrat moja Belgijska mati, ki bojda ve za rajski koticek v provinci Karnataka in ga je smiselno umestiti na itinerarij. Popolnoma verjamem in ob veceru skupaj prideva do Gokarne. Poleg mirnih plaz, je Gokarna tudi sveto mesto in prostor, kjer se srecata dve reki, ki oblikujeta kravje uho iz katerega naj bi se cudezno pojavil bog Siva.

Ravno tam sem nasla prostor pod soncem za nekaj dni. Na nekoliko oddaljeni plazi ven iz mesta se nismo pustili motiti. Medtem, ko se krave mirno sprehajajo po plazi in vseh razstavljenih brisacah, ter po potrebi iz neznanske lakote pojejo vmes kaksno knjigo, se jim moras umakniti iz poti, ker se pac noces prepirati. Ljudje, vseh starosti, statusa in idej vabijo na potovanja s prepovedanimi drogami. Na plazi bi lahko priredili tekmovanje v najlepsem, najbolj potetoviranem in prepirsanem telesu. Res bi bilo tezko izbrati zmagovalca. Mislim da si kar car, ce nimas tatuja.

Zdravo zivim in obiskujem jutranje tecaje joge, dokler se nasemu guruju ni zmesalo in je napol razbil bungalov kjer je zivel. Svoje dekle pa pred vsemi neokusno posprical s kremo za soncanje. Poduhovljenost pa taka!

Ne vem cisto tocno, kaj mi je vlivalo tako motivacijo za obiskovanje naslednjega cira-cara po zajtrku, imenovanega Falun gong (neka mesanica filozofije, prepricanj, masaze meridianov, meditiranja, energij in ne vem cesa se vse)? modrooki ucitelj ali obcutek sproscenosti po vadbi?? Najbrz vsega po malo. Nato pa malo pocofotat in po naslednji kavi je sonce ze padlo v Arabsko morje, ljudje pa so vsak dan ta del dneva pocastili na svoj nacin.

Veliko vec in drugacne zabave so si ob vikendu privoscili Indijci. Ze na vse zgodaj me prebudi kricanje. Ko se sprehodim do plaze, je “bazen” poln romarjev. Kot mali otroci, povecini s spodnjicami navlecenimi do popka skacejo, se malce nezaupljivo valjajo po mivki, gradijo cloveske piramide, se igrajo in divjajo. Zenske gredo v vodo z vsem nakitom in v popolnem sariju. Tujci te dni ostanemo v varnem zavetju guest housa, ker samo da pomolis nos na plazo si obdan z gruco njih, ki ne dajo miru.

Tezko je bilo zapustiti idilicen guest house, druzino, vecere ob ognju, kjer se pocutis kot doma, dalec stran od doma. Ko se s solzico v oceh odpravljam na jutranji vlak, ki me pelje en dan voznje v indijsko puscavo, je za usesi se polno mivke, kljub temeljitem ciscenju od nog do glave. Mali spomin na indijsko poletje.

  • Share/Bookmark

Nekje vmes

Januar 20th, 2011 by kejt

Sedimo na postaji, kriziscnega mesta Hosped in se odpravljamo v prestolnico Karnatake – Bengaluru, po sredini Indije proti jugu. Obdani smo z gruco dijakov, ki se vracajo z ekskurzije. Medtem, ko iscemo najprimernejsi jezik za komunikacijo ugotovimo, da je najbolj efektiven “body language”. Odprem vodnicek na strani z zemljevidom Indije. Gremo se igrico, kdo zna pokazati nekaj najpomembnejsih mest v drzavi, pa se je zataknilo ze pri New Deliju. Pri zemljevidu sveta, pa nihce ni imel pojma, kje je Avstralija…Seveda pa ni vedno tako. Ambiciozni otroci, katerim starsi lahko omogocijo izobrazbo v privatnih solah, se pri trinajstih v tekoci anglescini pogovarjajo o politiki, kulturi, obicajih, veri, hrani in se kaj, ter razmisljajo o studiju v tujini predvsem v Ameriki, ki je se vedno obljubljena dezela. 60 milionov otrok (uradno) dela ilegalno. Nekateri pa pecejo ponoci cips, prodajajo banane ali prevazajo ljudi cez reko.

Nocni vlak prispe z zamudo in ob neznem pozibavanju se za nekaj ur potopimo v spanec. Zgodnji jutranji prihod ni bil kaj prida privlacen, prav tako tudi ne mesto. Kot vsi ostali na ulici, si tudi mi za zajtrk privoscimo masala caaj (caj z mlekom in razlicnimi zacimbami kot so poper, cimet in ginger) in pekoci zajtrk stoje. Veliko, glasno in onesnazeno mesto nudi priloznost za nakupe ponarejenih ur in ocal. Zdaj smo za barantanje ze pravi carji.

Vendar pa taki konci niso po nasi meri, zato naslednji dan sledi zviz naprej. Nasa postaja je Mysore, lucaj stran od Bangalorja, kjer se bohoti prelepa palaca, vredna ogleda. Za zahodnjake cena 10x visja kot za Indijce. Pisana trznica vabi po nakupih, disece palcke, olja, sadje, zelenjava in ananas :) . Pravi raj za fotografe. Vmes pa se kolone trgovin z zlatom. Sicer nic primernega za nase oko in zep, pa vseeno se zabavamo s pomerjanjem.

Ne manjka pa trgovin s sariji – tipicno in uporabno indijsko zensko oblacilo. Sari je 6m dolg in priblizno 1,5m sirok kos blaga v katerega so ovite zenske. Prsi jim pokriva topek, ki sega 10 cm nad popkom. Nesteto barv, odtenkov, vzorcev, materialov, cen..Sari si lahko privosci najrevnejsa in najbogatejsa zena. Njihova cena se giblje od treh evrov dalje. Tako primeren, da ga lahko nosis za vsako priloznost od vsakodnevne uporabe, do svecanih dogodkov kot je poroka. Brez kompliciranja katere cevlje in torbico skombinirat zraven, si preprosto nataknes papuce, denar in telefon gresta v nedercek. Ce te zebe, se pokrijes s preostankom sarija, ki obicajno visi cez ramena, ga razpres in namontiras cez glavo. Nikoli se ne pritozujes, da ima prijateljica enak sari kot ti, ker mislim, da si niti dva niti pod razno nista podobna. Ne rabis posebne velike omare z obesalniki, ker se preproso zlozi na 30 x 15 cm. Po obroku si umazanijo okoli ust obrises z zadnjim koncem, prav tako tudi mokre roke ali otrokov smrkav nos. Pa se najpomembeje, ko se zredis ga ni treba zamenjat, ker je le en dolg kos blaga. Nobenih opravicil torej, da je treba v soping, ker je par kilc vec!! Ko sem se ovila v njega sem se pocutila kot nerodna Barba papa, niti pod razno se ne bi znala tako elegantno premikat in drobit korakov kot delajo Indijke.

Manjsi premik nazaj proti severu, se vedno na lovu za kulturnimi znamenitostmi, kjer bojda ne gre izpustiti dveh mest, s pomembnimi templi – Halebit in Belur. Provinca Tamil Nadu se postavlja z bogatim spektrom le-teh. Lepo izklesani, ohranjeni, barvni in brezbarvni. Za odtenek vecja atrakcija od templjev smo morda mi. Na nedeljski dan, ko mnozici ljudi ni videti konca. Tako smo v soju bliskavice, obdani z mladimi in starimi, ki se postavljajo v vrsto, da nam stresejo roko. Manjka samo se rdeca preproga in George Clooni za spremljevalca, pa se pocutis kot v Hollywoodu. V zameno, da bo volk sit in koza cela, tudi mi zahtevamo poziranje.

Mesto zamenjamo za visokogorsko postajo Otty, kjer so plantaze caja. Pot do cilja je ovinkasta in zelena. Zrak je svez in temperature nizje. Meglice se vijejo po grmicevju in ponekod je dez ravnokar opral nebo. Bolj kot caj in plantaze, je vtis name pustila cokolada. Domace narejena, kakrsnegakoli okusa in kolicine si si zazelel. Z eno besedo: NJAM. Iz Ottija jo pobrisem sama proti jugu. Nujno se potrebuje se sonce in morje!! Vkrcam se na mini vlak, ki vozi v dolino in za karto placam 3 cente nasega denarja. Na vlaku sem stisnjena med gruco dijakov in njihovih uciteljev, ki zelijo vedeti vse o meni. Za vecino sem od danes naprej porocena. Moz me caka v naslednjem mestu, oziroma lezi z vrocino v hotelski sobi. Po poklicu je inzenir…cesarkoli ze. Njegovo ime si izmisljujem sproti in po trenutnem navdihu.

Po celodnevni voznji in menjavanju razlicnih prevoznih sredstev zvecer prispem v Madurai. Zaradi blizajocih se praznikov ne najdem sobe, ker je vse zasedeno. Vame se prikrade mala panika. Vseeno zadevo resim z globjim posegom v denarnico. Ko pobijem vse scurke in ostalo golazen omagam do jutra.

Mesto je skoncentrirano in glavna znamenitost je tempelj, ki se sopiri na koncu ulice s hoteli. Trume ljudi se vali vanj in vsekakor ne zamanj. Res doterana zadeva, v kateri lahko prezivis kar kaksno urico do tri, pa se vecerni obisk ni bil odvec.

Ljudje se predajajo molitvi in preko vseh trupel hitijo v vrsto, da bodo lahko videli sveto podobo. Za popoln blagoslov, pa je tukaj se slon, ki te za 10 rupij lopne po glavi. Prica sem, ko mama na vse pretege vlaci mulca do slona in mali v solzah in kriku zbezi stan ko je blagoslov opravljen. Slon predstavlja Ganesa, boga, ki ga hinduisti obozujejo. Veseli sloncek, pomaga premagati ovire in prinasa sreco.

Zgubim se med nestetim podobami bogov, vsak naslednji ima par rok vec in v rokah nosi razlicne zadeve; od lostusovih cvetov, mecev, koles do cekinov. In nisem okajena, da bi videla dvojno. Za namecek, pa me prijazna gospa razvetli, da to kar gledam ni masina za kavo, vendar podoba Sivinega falusa ki jo castijo. AHA. Zvecer kipe oblecejo, Sivin falus pa odnesejo k njegovi zeni Parvati, da cez noc ne bo prevec osamljena. Vsak dan nekaj novega, ni kaj.

Po zajtrku se z busom odpravim na cisti konec Indije. Kanyakumar je najuznejsa tocko subkontinenta, kjer se srecajo trije. Arabsko in Bengalsko morje ter Indijski ocean. Zopet ena tocka, kjer je energija posebno mocna. Romarji se valijo v nepreglednih mnozicah. Srebro na termometru se dvigne proti tridesetki. Namesto sobe v kaoticnem mestu si omislim spanje v mirnem ashramu (duhovnem pribezaliscu za romarje) za smesno nizko ceno. Asham je kot malo mesto izven centra in razpolaga z restavracijo, knjiznico, trgovino, sobami razlicnih kategorij, templji, dvoranami za molitve, muzeja, galerij in lastno plazo. Nudi prenocisca za okoli 3000 romarjev, ki pridejo iz vseh koncev Indije. Kar pa je najpomembnejse – mir in presveta tisina do 4.30 zjutraj, ko se zacnjejo molitve in obredi. Ta del sem vedno z lahkoto preskocila in se nisem pustila motiti do zajtrka.

Jug drzave je mesanica razlicnih ver. Veliko je krscanskih cerkva in ker je predbozicni dan, se odpravim k masi. Cerkev je velika, zracna in navdusujoce preprosta. V njej ni klopic, fresk in kipov. Ko se bliza ura za zacetek mase, cerkev sameva. Postopoma zacenjajo kaplati vanjo ljudje, predvsem zenske. Oblecene v “takmasne” sarije, so se svetile kot najlepse okrasene bozicne smrekice. Pevski zbor, ki je pel v ospredju najbrz ne bi posegel po najvisjih odlicjih s svojim nastopom in je izvabil nasmeske na usta kar nekaterih okoli mene. Prvic po nekaj letih prisustvujem obredu od zacetka do konca.

Za Bozic obdarim nekaj brezdomcev in se sprehodim do treh morij. Izgleda da je vsa Indija na enem mestu. Z mano vred. Med sprehajanjem me k sebi potegne brezzobi starcek s papigo, ces da mi bo zival napovedala prihodnost. Spusti jo iz kletke in ta se sprehodi do kupcka paketkov in na listku je napisana moja usoda. Vse, kar sem uspela razvozlat je, da bo sledece leto ugodno zamene, predvsem v financem smuslu. Iz njenega kljuna v bozja usesa, si mislim. Ziher dobim nazaj dohodnino.

Po napornem potovanju je cas, da si privoscim pocitek. Pred mano je novo leto in zahodna obala, ki je prepletena s pescenimi plazami in prijetnimi koticki, kjer dam mozgane na off in civavo na strazo. Jutri odrinem.

  • Share/Bookmark

MAMUTI (j…)

December 29th, 2010 by kejt

…sem kar nekajkrat pri sebi pa tudi naglas zaklela.

Ce je Nepal drzava, kjer glasu sploh ne dvigujes, se ne razburjas, ne gledas kje te bo kdo, prinesel naokoli, nasponov, potegnil za nos, nategnil, karkoli… potem je Indija ravno nasprotno. Kdor se je ze kdaj potikal tod naokoli, je poln nasvetov in ko vse te das nakup, se morda premislis, da bi sploh kam sel. Predvsem pa se primerno pripravis na sok in situacije, ki bi se ti utegnile pripetiti. Dezela pa te lahko tudi preseneti in presenecenje je lahko prijetno.

Je v Indiji res vse tako drugace, ce velja verjeti govoricam? Je! Fizicno vidna sprememba takoj, ko prestopis mejo. Za dobrodoslico nas skoraj 2x posteno nategnejo, pa se 1x za povrh. Pa jim ni uspelo!! Moja sopotnika sta polna potovalnih izkusenj, katere za Indijo potrebujes, zato sem hvalezna, da sem na zacetku v njuni druzbi. Uspesno se upiramo in borimo za svoje pravice.

Bog me sicer preizkusa na vsakem koraku! Ko brezdomci prosijo za denar – se lomim, ko me vozi pijan riksa drajver – se razburjam, ko mi hocejo zamenjat denar za mnogo manj kot bi ga morali – jih prklinjam, ko me tisti brez sedeza na vlaku prosijo, ce si lahko delijo posteljo z mano – se upiram in podobno…Cas da dobim slonjo kozo torej, in to ne samo po podplatih kot vsako poletje.

Prva stvar ki jo naredim je, da se preobujem v superge. Povsod je nepopisna svinjarija, ljudje pa kjub temu hodijo naokrog bosi! Kako je to mogoce, se nestetokrat vprasam? Vcasih bi najraje nase navlekla gumijaste skornje, na nos pa kljukico za obesanje perila.

Ghorakpur, nasa prva postaja v Indiji, je vse drugo kot ocarljivo mesto, zato si ne zasluzi nic drugega kot le nocitev. Soba v stilu “upam, da zaspim takoj, ko se ulezem v spalko in se zbudim, ko mi zvoni ura” spominja na ne prevec cisto kopalnico na sredini prometnega krizisca. Mesto pa ponoci ne zaspi. To je bila najprimernejsa, prosta in ugodna resitev preden se z vlakom odpravimo na 24urno voznjo proti svetemu mestu Varanasi.

Eno najstarejsih mest na svetu, mesto boga Sive – enega najpomembnejsih hindujskih bogov. Zakaj sem vedno mislila da je bog Siva zenskega spola ne vem…zdaj vem da ni! On je moski – in ne nosi brk!! Skozi Varanasi tece reka Ganges – sveta reka, mocno onesnazena (ob njej zivi 400 milijonov ljudi). Velika mati reka, pisano mesto zivljenja in smrti.

Voznja do hotela z rikso je prvi pravi uvod v mesto in v cudovito dezelo. Namesto semaforja na sredini ceste nepremicno stoji krava in prezvekuje svoj dnevni obrok. Za ovinkom je nepregledna mnozica ljudi, avtomobilov, trgovin, dima. Guest house se nahaja v okolici zlatega templa, se ene svete tocke za romarje. Pot do njega je prepredena z malimi trgovinami s spominki, kasneje, ko zavijemo na stansko ulico, pa nam druzbo dela govedo in neobicajen vonj po iztrebkih. Sobe ob medli dnevni svetlobi izgledajo kar ciste. Zvecer, ko prizges neonsko luc je stvar malenkost drugacna. No ja, umazano bela je tudi barva. Ali pac?! Na eno oko zamizim, ko vidim, da mravlje za vrati kopalnice gradijo dom, in kako izpod hladilnika svigne mis po drobtinice na sredini kuhinje.

Vseeno ne skrivam navdusenja nad mestom, ki sem si ga predstavljala popolnoma drugace. Po popoldanskem sprehodu ob reki se zalotim kako z odprtimi usti in ocmi opazujem to drugacno okolico, ki leze vame. Smrad se prepleta z disavami, revscina z bogatijo, umazanija na vsakem koraku, v zraku pa je cutiti energijo, ogenj in vero, ki je vsem ista. Karizmaticni kraj, ki ob veceru zopet zazivi ob druzni molitvi, ki jo izvajajo ob glavnem vhodu k reki. Naslednji dan, na Miklavzevo je bil ravno na tem mestu teroristicni napad, kjer sta umrla 2 otroka, vec kot 40 ljudi je bilo ranjenih. Bog (tako ali tako je samo eden, vendar ima razlicna imena), nas je obvaroval pred nesreco, saj smo na terasi srkali pravi italianski vecerni kapucino.

Veselim se jutrisnjega dne. Zbudimo se skupaj z mestom, ob sestih. Hladen jutranji sprehod ob reki kaze na to, da smo morda malce prezgodnji. Druzbo nam delajo krave – vedni in na vsakem koraku. Sicer pa se skoraj sami sprehajamo in opazujemo najpogumnejse, kako se v vodi ociscujejo svojih grehov in vsakodnevne umazanije. V vodi poleg ostale svinjarije opazimo tudi truplo. Ob sprehajaliscu je stranisce za moske. Predvidevam, da je kanal za urin speljan direktno v reko, pa vendar se fantje NE polulajo vanjo, predeno se okopajo, ampak raje uporabijo sanitarije. Ali ni vseeno ce bi se kar direktno? Ganges vsebuje 1.5 miliona fekalnih bakterij (karkoli to ze je) na 100ml vode. Dovoljena meja v kateri se clovek lahko namaka je 500/100ml. In nekateri si s to isto vodo splaknejo usta! aaaaaTudi kose za smeti imajo. Neverjetno a resnicno. Uporabljao jih, da vanje plunejo prezvecen tobak, oziroma se po bosansko useknejo. Vse ostale smeti gredo na tla oziroma v reko. Vanjo ne bi namocila niti mezincka, kaj sele kaj drugega.

Na poti nazaj je vec zivljenja. Perice perejo zehte, otroci igrajo kriket, moz meditira, zenska pometa stopnisce, turisti fotografirajo, ladjarji ponujajo nepozabno voznjo po umazani reki, kramarji prodajajo vse sorte saro, mnogi molijo. Na enem izmed vhodov je kurisce, kjer kremirajo in kurijo trupla, tam je fotografiranje prepovedano. Na ogenj so ravno polozili truplo. Poleg rajnega je sin, ki si za obred pobrije glavo. Zenske ne hodijo na kremiranje, saj so se v preteklosti veckrat od zalosti vrgle na ogenj, ter skupaj z mozem odsle v vecna lovisca dus.

Cistokrvno zmesani mesanci se sparijo z garjastimi suhicami in ven pridejo uboge sirote, katere mati psica nahrani z mlekom iz seskov, ki jih je ravno po nesreci polulala, ker se ji vlecejo po tleh od izcuzanosti.

Cas za zajtrk v lokalni restavraciji, kjer za mali denar lahko napolnis zelodcek. Kljub vsemu se vedno tekne vse kar nudi cesta. Med kupovanjem sadja opazujem kako krava najprej pourinira okolico, nato med zmesnjavo ostankov zelenjave, sadja in roz pobrska, ce je kaj uzitnega (tudi plasticna vrecka je lahko uzitna!) in nato se velika potreba. Vse na istem mestu. Nimajo kaksne boljse poslastice za tako sveto zival kot je krava? Taki prizori so neobicajni za zahodnjasko oko in priznam, da dvignem glavo gor in dam ruto na nos ko grem mimo taksne torte, da se sama ne “izustim” kaksno.

Iz Varanasija vlak do Mumbaia, le menjava vlaka in naprej v Hampi. Rezervacija vlakov je problem, ki otezuje potovanje. Vse je zabukirano in karte je treba rezervirati ze nekaj casa v naprej. Zato smo 5 ur na lovu za nadaljnje potovanje, vmes nas skoraj ukradejo, se nabasemo z Maharadza burgerjem v McDonaldsu (how good is that!!!) in si privoscimo okrepcilo v 16milionskem mestu, kjer cene mocno poskocijo. Skratka, mal se preseravamo in to je to kar v tem trenutku potrebujemo. Utrip, ceprav le okoli zelezniske postaje je tukaj drugacen, mocno moderen. Zahodnjasko oblecene deklice sedijo v baru z racunalnikom, trgovine se blescijo od lepote, do zeljene destinacije te zategne stilsko-starinski bel taxi.

Za protiutez svinjariji je hrana, ki je zares neopisljivo dobra. Zopet ena daljsa voznja z vlakom, ki pa ponuja razne kulinaricne dobrote in priloznost, da se poceni in po indijsko najes. Zaenkrat prebavljamo vse sorte dobrot dobrega/boljsega/najboljsega okusa z obcasnim kiksom pri izbiri. Druzno izglasujemo vse vrste masal za poslastice, ki se ji enostavno ne mores upreti. Cmokanje in tisina med hranjenjem pove vse. Vcasi se kaksen nekontroliran zvok mmmmm in sledi potem cohanje zelodckov. Da ne govorim o najljubsi sladici v obliki krogllice iz medu, kokosa in ostalega suhega sadja. ajajajajjjjj

Po dveh dneh voznje z vlaki in busi pridemo proti veceru utrujeni in umazani v Hampi, kjer se nam priloznost za kvalitetno spanje. Dopoldne naslednji dan se urim v rocnem pranju cunj in sebe, popoldne pa raziskujemo center vasi, ki je turisticna znamenitost ne samo za zahodnjake, temvec tudi za Indijce. Staro mesto, zaradi katerega je Hampi znamenit, je izven vasi. Pravijo, da naj bi njegova velikost in bogatija morda presegala celo Rimsko. V danasnjem casu je odmaknjeno od glavnih poti, nekoc pa je bilo trgovsko sredisce za prodajo bombaza in diamanantov. Raj za plezalce, ker je Bog odprl vreco ravno tu in natresel skale vseh moznih velikosti, primernih za prosto plezanje.

Voznja s kolesom nam razkrije velikost mesta, ki je prepredeno z nebroj templji, ki so delno do pretezno v rusevinah, posvecenimi vsem moznim bogovom Hinduizma. Prijetno kolesarjenje zakljucimo z voznjo skozi nasade palm – balzam za duso, pred tem, pa nas na pravo domace kosilo na zelenici povabi simpaticna indijska druzina. Ce smo pa tko fletni, pa beli. Se en aktivni dan zapravimo za pohajanje po vesoljski pokrajini in zvecer nas vlak odpelje v daljave – Bangalore.

  • Share/Bookmark

Po Tomazevih stopinjah na svetovno prvenstvo v slonjem polu

December 14th, 2010 by kejt

Oci so velike ko prideva v Pokharo – turisticno mesto, ki spominja na Bled. V kotanji, katero obdajajo gore iz severne strani, lezi jezero z otokom. Po njem plavajo barcice in kar ga loci od podobnosti blejskim jezerom je, da ni primerno za kopanje zaradi kontaminiranosti.
Kot dva majhna otroka s prevelikimi ocmi in deficitom civilizacije prvi dan postopava po mestu, ter ure zabijeva za raziskovanje terena in zadovoljitev osnovnih potreb; predvsem po hrani, kavi, sladkih pregrehah in internetu. Ko zbasem vase polovicno porcijo tandori piscanca moje pocutje meji na slabost, ker po dolgem casu zopet jem meso in ni ga malo!

Po treh dneh ciliranja, obiskovanja lokalnih znamenitosti in udobnega zivljenja v prijetnem mestecu se odpraviva zopet nazaj v Katmandu. Otroka (beri:mater) oddam na avion in za nekaj casa ostanem sama.
Ker se mi je Nepal prikupil podaljsam obisk. “Nam se nikamor ne mudi casa je se dovolj.” Ujamem prijetno druzbo, s katero komuniciramo v domacem jeziku in druzno se odpravimo na teren. Spet v dezelo snikersov, dhal batha, kosmicev in ocvrtih jajc. Vmes pa za posladek se kaksen cokoladni puding s kokosovimi piskoti. Torej na se en treking. Tokrat se napotimo v dolino Langtang severno od glavnega mesta.

V Lonely planetu omenjajo, da je voznja do izhodiscne tocke najhujsi del trekinga. Najbrz bo drzalo, saj za ubogih 120 km porabimo debelih osem ur. Cesta se vije visoko nad rizevimi polji in bus se nekajkrat nevarno nagne cez rob. Sedim pri oknu, tako da sem delezna prijetnih pogledov, ki segajo do tja, kjer se polja sele zacenjajo…na dno doline. Takrat se spontano malce mocneje primem sedeza pred mano.
Kislih obrazov pogledujemo v nebo, saj napoved ni bila nic kaj obetavna. Katmandu se je ohladil in nebo je bilo oblacno vse do nasega cilja. Vendar pa, je bila sreca zopet na nasi strani. Bojan je narisal in pobarval nebo s sinje modro in odstranil oblake na dan, ko smo se zbudili v jutro in skoraj vsak dan je bilo podobno.

Langtang je manj obljudeno podrocje, ampak vredno ogleda. Pot nas je dva dni vodila skozi gozd, ki se je spreminjal za vsakim ovinkom in skozi vasi, ki so skoraj izkljucno namenjene samo se turizmu. Jesenske barve je presekala modrina reke. Kar naprej se dvigamo in spuscamo, dokler se na koncu doline popolnoma ne zravna v uravnano planoto obdano z ledeniki, morenami, recnimi nasipi, na njimi pa Himalaja.

Dolina je mrzla, poseljena s Tibetanci in uboga v kulinariki. Glavna zelenjava je zelje, zelje in se enkrat zelje. Temu primerna je tudi prebava. Z visino se visajo cene menijev in manjsajo porcije, kar je barbarstvo za lakotnike kot smo mi. Dobimo izraelski sindrom in sproti preverjamo, kaksno velikost porcije dobimo, v katerih skodelicah, ce dobimo kaj repeteja in preracunavamo kaj se nam bolj izplaca. “Very hungry, big portion plizz!” Po zajtku ze razmisljamo, kaj narociti za kosilo in po kosilu, kaj za vecerjo. V lodzih, kjer spimo zastonj (“But dont tell others plizz!”), za spremembo kurijo. Gozda je na zacetku kar nekaj, vendar morajo varcevati z lesom, zato so glavna kurjava zivalski iztrebki.

Kanyin Gompa je zadnja vas, ki se nahaja nekaj pod 4000mnv in od tam naprej se bodisi sprehodis cez gorski prelaz Ganja La na drugo stran gora, obrnes nazaj proti izhodiscu, naredis dnevni izlet do konca doline, se povzpnes na eno od panoramskih tock ali napades Langtang Lirung, tako kot ga je lani Humar. Misel na tisto slednje smo gladko opustili, sli pa smo delno po njegovih sledeh. Usodna gora ne izgleda nic posebnega, dokler ji ne prides malo blizje. Popoldanski izlet po moreni nam jo je priblizal in Tomaz nam je bil neprestano v mislih. Kje hudica je lazu ta norc, kje mu je spodneslo, do kam je prilezel? in podobno. Ko se spuscamo proti guest housu, za velikim balvanom ugledamo spominsko tablo posveceno njemu in mu prizgemo svecko.

Ker je bil prejsnji dan lagano sportski, je naslednji x2. Ze aklimatizirani, si korajzno zastavimo cilj: napad na Tsergo Ri (4970mnv). Od spodaj je bil videti nevarno dalec. To je tiste vrste gora, ko celo pot vidis vrh in kar hodis in hodis, pa ne prides do njega. Ubijajoce. Spoprimemo se z zacetnim problem – preckanje potoka. Kar sploh ne bi bilo tako zapleteno, ce ne bi blio ob tej uri vse zamrznjeno. Po podrobnjesem pregledu terena nam ne preostane nic drugega, kot da sezujemo cevlje in zabredemo v mrzlo reko bosi. To pa je nekaj prijetnega in osvezilnega za dobro jutro!

Zgresimo pravo pot in kot tri trme rinemo v skoraj navpicen breg. Brez prave hrane in nekaj pijace po petih urah zadovoljno sedimo na vrhu, med molilnimi zastavicami. Po nebu se sprehajajo ovcasti oblaki, ki napovedujejo slabo vreme.

Naslednji dan snezi. Pred nami je se druga polovica poti. Vrnitev na skorajsnje izhodisce in trek cez pokrajini Helambu in Gosaikunda po kateri prides do Katmanduja. Dnevi prijetno zbezijo mimo, medtem ko prejemam razlicno, georafsko, kartografsko, fotografsko, tabornisko, vsesplosno in se in se… znanje in prisluhnem prigodam mojih sopotnikov Lee in Jurija, ki sta od doma ze skoraj leto dni in sta obredla pol sveta.
Zopet se neverjetno veliko se dvigamo in spuscamo, lezemo cez prelaze, mimo idilicnih jezer, redkih lodzev, prijetnih ljudi, diha jemajocih pogledov na skorajda celo Himalajo, rizevih polj. Kulinarika se izboljsuje, temperature se dvigajo.

Po enajstih dneh smo zopet v glasnem mestu. Sok, ko po teh mirnih dneh zopet obcutis toliko ljudi, glasov in trobljenja okoli sebe. Tokrat je prva stvar, ki jo opravimo po temeljitem tusiranju: medium pecen steak za glavno in za sladico irish coffee. Okus zrezka in kave sem mislim da ze do potankosti nastudirala na treku, ker mi jih je Lea, kot zelo dobra opisovalka dobrot, z natancnostjo opisala.

Ker nam ostaja cas preden se nam iztece nepalska viza, in je po gorenjsko “treba vse do konca ponucat” se odlocimo za obisk Chitwana, nacionalnega parka na jugu drzave, kjer naj bi bile temperature za odtenek ugodnejse kot drugje po drzavi. Park, nekdaj poln zivali, je danes iztrebljen. Vseeno imamo sreco, ko na potepanju skozi dzunglo na slonovem hrbtu opazimo ata nosoroga in mamo nosorogico in se malega dojencka nosorogeca (ali kakorkoli se to ze sklanja, sprega ali stopnjuje), krokodila dvomljivega obstoja in srno.

Sloni so posebnost Chitwana in super je, ko sedis pri vecerji, se mimo tebe sprehajajo ogromne zivali in zatrobijo – pase v Nepalski kontekst voznje in trobljenja po cesti. Slone lahko obisces tudi v vzrejnem centru, in pri vsakodnevnem tusiranju v reki.

Z namecek pa se vrhunec slonomanije. Ravno ta vikend v Magauliju, 30 km oziroma dve uri in pol voznje z mopedom, SVETOVNO PRVENSTVO V SLONJEM POLU. WTF!? Seveda da gremo in to na finalno tekmo, ki je bila poleg tega se precej razburljiva – kdo bi si to sploh lahko mislil!

Tekmovanje ima ze dolgo tradicijo in po videzu sodec (kjub temu da so se tekmovalci neprestano nalivali s pivom) se ga udelezuje “high society”, pretezno iz Anglije, Skotske, Amerike, Francije…
Do VIP loze se ni tezko prebiti. Rabis imeti zgolj belo polt ali dres ekipe. Tako smo se brezplacno znasli na rdece-belih stolih in z daljnogledom v roki, kot pravi poznavalci opazovali napet boj za prvo mesto.
Med osmimi ekipami so bile: ekipa Svicarjev, kjer ni bilo nobenega Svicarja, Afganistancev, kjer ni bilo nobenega Afganistanca in podobno. Tekmovalci so priblizno takih dimenzij kot sloni oziroma dvakrat sirsi in enkrat vecji od nepalskih tekmovalcev. Na kratko; nihce od njih ni izgledal lacen, se manj pa zejen. Za predstavo kako reseno je svetovno prvenstvo, mi v pogovoru zaupa tekmovalka, ki pove, da prvic v zivljenju jaha slona in drzi v roki palico za polo. Torej bolj druzabne vrste srecanje, kjer so se na koncu hvalili brez konca in kraja, kdo je boljsi, kdo je jaci in katera ekipa ima lepsi dres in komu gre zahvala za organizacijo in bla bla bla. Nadvse primeren zakljucek slonomanije in ogrevanje za Indijo. Manjka mi le se slonja koza…

  • Share/Bookmark

Zaspiljena klobasa

December 5th, 2010 by kejt

Z visino se spreminja marsikaj. Naprimer – veliko lulas, manj jes, sanjas divje sanje. Lulam veliko, jem prevec. Kaksno zmanjskanje apetita neki. Pojedla bi vse kar je na mizi, pa se repete in se tisto pico, ki kar klice da jo unicim, pa sladico in “je se kaksen snikers morda” pa tiste piskote, ki so ostali od jutra… VSEEEEE. Sod brez dna, Majda pa kaka namesto mene. Otrok je zadovoljen in zato je! To je treba izkoristit. Sanjam divje sanja (da, tudi o tebi..)
01.11. je dan mrtvih. In sva tako visoko, da bi se lahko dotaknili neba, zato se spomniva vseh tistih, ki naju gledajo od zgoraj. Ko bova lahko, prizgeva svecko zanje, je bil dogovor.

Sva na poti do High campa, zadnje postojanke pred prelazom nekaj pod 5000mnv. “Zahtevam stevilko manjse mozgane”, ker cutim, da mi bo lobanja eksplodirala. Tarnam. Majdi je uredu, kajti ljudem po 50tem letu se skrcijo mozgani, tako je visinska bolezen pri njih zanemrljiva. Ena nula zanjo. Omahujem in predlagam, da bi bilo bolje da osaneva v lodzu nizje od planiranega. “Pocakajva, mogoce te bo minilo” prigovarja. Popoldanski sprehod na sosednji hribcek je res pomagal. Mislim, da sem se aklimatizirala in sem pripravljena. Naredim se ovinek v levo in misli mi uidejo na jutrisnji dan. Ze sama misel, da stojim na vrhu prelaza, me vzemiri. Drugace vzpon ni nic posebnega, zmorejo ga skoraj vsi, pa vseeno je to za mene/naju dosezek.Se nekaj dneva je ostalo, in ko ne ves vec kaj bi pocel, potem igras karte z Izraelci… No ja, vsaj hitro je minilo.

Domaci snops je tokrat ostal nedotaknjen, le tabletke za spanje, budilka na 4:45, zajtrk in here we go.

Tako se podava na pot, na katero se je podalo ze nesteto drugih. Zvezde so se sramezljivo umikale z neba in sonce je pobozalo svet. Ni me bilo za ustavit in prehitevala sem vse v vrsti…kar ni ravno moja navada. Slabe tri ure pa sva tam. Solzice veselja in imeniten obcutek, dan pa kot iz pravljice. Fotosesion – jaz s tabo, ti z mano, skupej, posebaj, s poli salamo v rokah, s snopsom v rokah….vse mozne variante. Azijski sindrom pac.
Poobjemamo se z vsemi, ki smo se srecevali napoti in vsi smo tako ponosni, da nam je uspelo. Se pot navzdol. Danes prespimo 2000m nizje.

Navdusenje nad trekingom rahlo upade, ko dosezes najvisjo tocko. Tako kot je bil vsak dan pred trekingom poln pricakovanj, je na drugi strani situacija obratna. Tudi narava se spremeni. V dolini gradijo cesto, ki v vas prinese spremembe. Tako se postopno priblizujemo civilizaciji v daljavi nas pozdravi gola tibetanska planota in v sal za zaljubljene zavit Daulagiri – bela gora. Popoldne ze sediva na terasici malega guesta in pijeva zasluzeno Everest pivo. In ni bilo samo eno!

Nohti so posteno dolgi in njihova crna barva ni znak urejenosti. Ko se po nekaj dnevih pogledam v ogledalo moje obrvi kazejo na to, da se spreminjam v jetija, pa tudi pocesala bi se lahko kdaj. Globinsko ciscenje je torej naslednji plan, ki pa ni edini. Ker nama mir ustreza, se odlociva da podaljsava treking.

Iz puscavske pokrajine nadaljujeva pot ob reki Kali Gandaki proti glavnemu mestu spodnje doline Mustang. Tam je letalisce in bankomat. Zapraseni prideva do cilja z zeljo, da uniciva prvo pekarno, ki nama pride na pot. In to tudi narediva.

Vecinoma ljudi se od Muktninatha, ki je romarski kraj, z jeepi in nato letalom odpravi na cilj trekinga. Midve nadljujeva vecinoma pes. Delcek poti vseeno narediva z busom. Voznja spominja na rafting na divji reki. Sploh ce sedis na zadnjem sedezu. Pogovarjanje je onemogoceno, ker je nemogoce preglasiti glasbo. Po prvem postanku mi mati na soncna ocala v prah narise srcke. Ljubko…in prasno.

Vas, v katero smo se pripeljali se nama ne dopade, zato greva v lov za sobo naslednjo vas. Stara treking pot je bolj malo obiskana in naju je kar malce strah, ker se ne pocutiva domace. Prasni in utrujeni se ustaviva v prvem in edinem guestu, kjer sva skoraj edini gostji. Rahlo navelicani se stusirava, tokrat zavestno in tako zeljno kot se nikoli z mrzlo vodo. Potem je svet drugacen. Pripravljena sem na nov obrok. Dvojno mister! Hudaaaa lakota. Vecer nama popestri mala sest letna zgaga, s katero ponavljamo angleske besede in risemo zivali.

Jutra, ko naju je zbudila budilka so bila bolj redka. Namesto tega sva prisluhnili mukanju, mekanju in kikirikanju. Tokrat je bilo drugace. Pred sedmo uro v najino sobo z najvecjim veseljem pride ”mala zgaga” in pozdravi z glasnim Good morning, nato pa prebrska celo sobo. Tako je torej, ko imas otroke stare 6 let in zjutraj nocejo spati!

Ne vem, kdo si je zmislil te ure, vendar do Tatopanija ni nikoli tri ure hoda! Cel dan mi odzvanja v glavi se pol ure, se dve uri, se 45 minut…vasi pa nikjer. Hudica, saj nisva tako pocasni. Tatopani so znani po naravnih vrocih vrelcih, kamor se vsi hodijo namakat.
Pot gre malce po glavni, malce po stranski cesti. Po glavni je naravnost pa so avtomobili, po stranski pa avtomobilov ni, vendar gre gor in dol in gor in dol. Ko nama pojenjujejo moci, na poti srecava mulce. Povabiju naju, da se jim pridruziva na dogodku ki ga organizirajo za festival. Ja to mi deli.
Da jaz si oddahnem, da noga pocije! Sprejeti sva v srce druzine in otroci predstravijo pevske in plesne sposobnosti, postrezejo naju z mandarinami. Napolnjeni z novimi dogodki in spociti greva naprej.

Privosciva si udobno sobo, opereva cote, se ocediva, najeva, na vrelce pa kar pozabiva. Bova pa juti. Ta jutri je bil vroc dan in namakanje ob 11h dopoldne v 45 stopinjski vodi je obupno. Potem pa dalje na pot…napaka. 4 ure grizenja kolen?? To je najmanj kar si clovek zeli po kopanju v vrocih vrelcih.

Pa ni bilo tako hudo. Pot je potekala v senci, brez prometa, zopet v prijetnem vzdusju vasic in ljudi. Tako nakljucno izbereva guest house ki nama ponuja pogled na Daulagiri in Anapurno south. Po risanki greva spat, zjutraj pa na pot do Gorepanija, od koder se povzpneva na panoramski hrib Poon hill. Ta dan sva imeli dva cilja. Prvi je unicenje snikersa na pol poti, ki mi je dajal motivacijo. Drugi pa, da prehitiva Norvezana ki je startal za nama in nama dal 3 ure fore. Prispel je 20 minut za nama. Kar malce nerodno kajne??

Gorepani strogo turisticna vas. Vsi ki prilezejo do sem, gredo ob svitu na Poon hill, gledat soncni vzhod. Od tam imas na dlani, Anapurne, Daulagiri in Machupuchare – sveto goro.
Dan za vzpon je bil opran s pervolom, arielom in se spric stelexa za sijaj in popolnost trenutka ki, sva ga ujeli.

Miklavz je zakljuceval s peko piskotov na vzhodu in med mnozico ljudi sva tudi mi2 opazovali, kako je svetloba leno zacela bozati velikane. Bozansko. Od takrat naprej mi je bilo vseeno, ce bi kar takoj zacelo dezevati, ker to bi bil pravzaprav blagoslov.

In res je bilo skoraj tako. Naslednji dan so se hribi skrili za oblaki in od takrat naprej ni bilo niti enega takega dneva kot sva jih imeli na trekingu.

Namesto da zavijeva v dolino (ker se nama se ne ljubi), podaljsava treking za en dan. Podaljsek, ni kazenski temvec nagradni, se izkaze za zadetek v polno. Zato last minute spet spremeniva plane in si privosciva se en, dva dni v divjini. Po vzponih in spustih je zadni del skozi carobni gozd. Lahko bi poslusal kako raste praprot in kako mah ljubi drevesa. Tisina, popolna tisina.

Po koncu gozda sva na cilju v zadnji vasi pred pravim mestom. Najlepsi guest house na poti je bil darilo za zakljucek trekinga. Tako porabiva se zadnji pozirek snopsa, skoraj zadnjo kaplico dusgela, poli salama je posla ze davno tega in se zadnje rupije s katerimi placava hrano in spanje. Upajva, da ostane se za bus do Pokhare kamor sva namenjeni naslednji dan in za vodo…pa naj bo danes kar iz pipe :)

Vsak ima svojo vero. Nepalci po vecini hindujci, budizem je tako ali tako nacin zivljenja, zato so povsod molilni mlincki in zastavice, gompe in mali templji, ljudje si mrmrajo mante. Od Majdke vera je vera v “zivo vodo”. To je ta stvar, katero je prinesla od doma in ima poseben zdravilen ucinek. Steklenicke nikoli ne smes izprazniti do konca. Dodajati ji moras svezo vodo…zaradi tega sva imeli kar naprej opravke s pretakanjem. Nazalost sem zajebala. Vanjo sem zlila kaplice za ciscenje vode in takrat je vsa vera odplavala po vodi. Pa nic ne de. Angeli so bili z nama. Vsaka samo po en dan driske in malo slabega pocutja, pa je bilo urejeno.

Posedava na negovanem vrtku idilcne hise in srkava tisino. Tam se mi odvrti film vsega potovanja za nazaj in cutim zadovoljstvo. Ce se je to leto zacelo kot totalno sranje, naj se zakljuci kot totalna sreca. Se zadnjic zarijem prste v slastni dal bat in jih na koncu obliznem, vse skupaj pa poplaknem s pivom. To je to. 17 dni pohajanja okrog Anapurn, 16 dni neba brez oblakov, milijon nasmehov, pozdravov in pogledov navzgor, cistih dus in prijetnih ljudi, ter kombinacija vsega tega. Neprecenljivo.

  • Share/Bookmark

Anaporna Anapurna…krog naokrog

November 29th, 2010 by kejt

Torej stojiva na pol v blatu in na pol na kamnih ter cakava, da se napolni mikro bus do Besi Saharja, kjer naj bi zacel najin podvig.
Cena 7 urne voznje stane skoraj toliko kot taksi iz letalisca do hotela. Drugi bolj imenitnejsi kombiji in busi z napisom TURIST so se ze odpravili, medtem ko midve se nisva cisto prepricani, da odideva danes. Vseeno sva namesceni vsaka na svojem sedezu, kar se je kasneje izkazalo za pravi luksuz. Pred nama mlajsi zenski z otrokom v narocju in za nama priletni gospodje. Vsak v svojem svetu. Odrinemo. Debelo uro traja da zapustimo milijonsko mesto in pomocnik soferja vztrajno celo pot krici skozi okno destinacijo kamor pelje nase vozilo. Na vrhu hriba je za nami ostala Katmandujska kotlina in predmestje, takrat se pravo divjanje sele zacne.

Cesta, ki tece po hribu navzdol je podobna tisti, ki vodi skozi Bled..no ja, malenkost slabsa, voznja pa izgleda kot oranje njive. Vseeno in predvsem presenetljivo lahko zanihas v spanec. Na vsako urico za pol ure.Temperatura je prijetna in okolica zanimiva. Spremja nas reka, zelenje, posamezne hise, manjsa mesta, veliko barvnih tovornjakov, pokvarjenih avtobusov, prahu, in ljudi, ki mirno posedajo ob cesti. Nebo je modro modro in v daljavi prvic zagledamo zasnezene vrsace. Od dalec izgledajo kot Julijci. Bolj ko se priblizujemo cilju, bolj se polni nas mikro bus. Otrok, ki je v materinem narocju po 7h urah voznje ne zajoka niti enkrat. Na zadji postaji iztopiva.
Scekirava se na check pointu in od tu naprej, gre bojda vse samo se na pes. Sandale zamenjava za pohodne cevlje, raztegnjeno bombazno majico za svic majico, palice v roke in pot pod noge.

Vecinoma ljudi se do prve tocke pelje z dzipom, midve pa izkoristiva se nekaj ur soncnega dneva in odpesaciva do vasi.

V mraku prispeva do zeljene tocke in na poti naju skoraj prisiljo, da se namestiva v guest housu. Moje sprva negodovanje nad spanjem v prvem guest housu se spremeni v nepozabno pristno dozivetje in vecer s prijetno druzino, na se prijetnejsi lokaciji. Ker sva edini gostji, je postrezba a la cart. Tusa ni, je samo vedro in ledena voda. Tudi prav. Nebo je posejano z zvezdami, izza hriba pokuka skoraj polna luna in po sladici prinese najstarejsi sin, ki je hkrati kuhar, se “zeleni posladek” katerega pihnemo v zrak. Majda je prvic prisotna pri obredu kajenja trave, vendar ga hvalezno odkloni. Ucinek je bil podoben kot pri uspavalnih tabletah, zato z nasmeskom na ustih lezem v prekratko in pretrdo posteljo, povrhu pa je se nagnjena v levo. Jutro je popolno. Za hiso se v soncu blesci Manaslu.

Sedim v atovem becirku in na ognju se greje voda za najin caj. Mimo naju ze drvijo nedebudnezi, mi dve pa se predajava svezemu zraku. Najino pozno vstajanje sva kasneje obzalovali, ker sva vecji del poti prehodili po vrocem soncu. Zato jutri zagotovo vsaneva prej.

Pot se vije mimo rizevih polj, slapov, malih vasic in otroci se odpravljajo v solo. Nasmejanih obrazov pozdravljajo z “namaste” (kar pomeni: pozdravljam bozanstvo v tebi) in zacutis koliko energije je v ljudeh. Tako preprosto zivljenje zivijo, najveckrat le v ubogi hisici, brez stvari, ki jih potrebujemo zahodnjaki, pa se vedno tako bogati. Veckrat se sprasujem, kaj si mislijo, ko horde ljudi s pisanimi nahrbtniki, palicami v rokah, profesionalnimi cevlji, v majicah in hlacah iz posebnega materiala siba mimo njih? Ze vec kot 30 let?? Oni pa se vedno zivijo isto zivljenje? Kar nerodno mi je, ko me v japankah prehiti nosac, ki na hrbtu nosi bog-si-ga-vedi koliko kilogramov, v navadni srajici in kavbokjkah. Kaksne vitaminske tablete in napitki…niti vode ne nosi s sabo.Takrat se mi zazdi, da na hrbtu namesto nahrbtnika nosim oblacek.

Na poti do prvega postanka srecava nosaca, ki sta v slabem stanju. Ponudiva vodo in pomoc, pri montazi nahrbtnika na ramah. Povesta, da sta prvic na trekingu in da med studijskimi pocitnicami zelita zasluziti za placilo nadaljnega studija. Da je tovor pretezak in da ne zmoreta naprej. Vseeno prilezeta do tocke, kjer naj bi se srecala s svojimi strankami – iz Rusije. Nadutnezi jih obravnavajo kot zivino, kar me zjezi, zato z njimi udarim konstruktivno debato o tem, da smo navsezadnje vsi ljudje. Fanta opustita misel na to, da bosta naslednjih 18 dni prezivela z njima in jima vrneta denar, ter poizkusita sreco na svoje. Eden sledi nama, vendar se dogovorimo, da ga ne potrebujeva in naj poizkusi najti druge ljudi. Do takrat ostanemo skupaj. Sreca je cakala za ovinkom naslednjega dne in veseli sva za najinega prijatelja, da se je tako izteklo. Od tedaj naprej je bil nosac celo prijetnemu (!!!!!) izraelskemu paru. Neverjetno kajne?

Dnevi minevajo v stilu zgodnjega jutranjega vstajanja, celodnevne hoje s postanki, popoldanske juhice, snikersov, obcudovanje okolice in ljudi, hot showerja, ki to skoraj nikoli ni (slavljen bodi tisti, ki si je izmislil mokre robcke), vecerje, kaksnega piva (samo do 3000mnv), pranje zehte in spanja s kurami. Do 20h se vsi poberejo v svoje brloge. Spreminja se temperatutra in pridobivava na visini. Sonce zjutraj pogreje zemljo, vendar je vecer primeren za puhovko in kapo. O ogrevanju lodzev ni sledu. Vsaka vas ima ima svoj obraz in tukaj se to resnicno opazi. Kaksna kulturna in rasna raznolikost!

Na poti sva prava atrakcija, saj sva narejeni po principu “copy – paste”, zato Majdko klicejo kar ” mama, mami, mamo”.

Z vsakim dnevom je ruzak lazji in noge nekoliko tezje. Poli salama in prsutek dasta svojo tezo!! Vedno vise in vedno blizje sva mogocnezem. Zdaj se vidi, da niso Julijci. Mnogo visji so! Se nakaj dni naju loci od najvisje tocke, prelaza Thorong la.

Prvic prespiva nad 3000mnv. Soba bolj spominja na gajbico od krompirja, ampak pogled je neprecenjilv. Nihce ne vidi Anapurne II in Manasluja tako dobro kot midve iz najine sobe. Zvecer ata zakuri pecko in izbrana druscina 10tih ljudi caka na jakov dhal baat – tipicno nepalsko jed iz riza, juhe in zelenjave. Jaz pa planem po kuhanem rizu in chapatijev brez vsega – nagaja trebuh…

Ob soncnem vzhodu se sprehodiva se do templa na vrhu hriba, ki je zadnja stavba v vasi in po dobrih dveh urah hoje zagrizeva v hrib. Prebijeva se do idilicne vasice, si izboriva najlepso mizo za obcudovanje Anapurn, kako se kopljejo v soncu.

Najin cilj je naslednja vas. Se ena taka, da kar zavriskas od veselja. Tusa ne vidiva ze nekaj dni.

Naslednja etapa je kratka, vendar od tod naprej se zacenja zares. Rizeva polja so zamenjala polja z zitnicami in te, polja s krompirjem. Pot se sedaj vije skozi skorajda puscavo. Rastja ni, posamezna grmicevja in jaki. . Prostrana in zracna pokrajina je polna njih, ki se mirno pasejo. Guest housi ponujajo specialitete – jakovo mleko, meso, sir..

Ze dopoldne dosezeva vas. Ob 15h je predavanje o visinski bolezni, ki se ga obvezno moram udeleziti, ker me ze sedaj grabi paranoja. Majda je mirna. Do takrat je se cas, da se odpraviva na sprehod do bliznje vasice. Vsedeva v edino hiso, kjer ponujajo pijaco. Gospa, ki nama postreze v polomljeni anglescini razlaga svoje zivljenje. Tezko, vendar z nasmehom na ustih.Vsi smo se razumeli. Od doma sem odhajala s prepricanjem, da vsi ljudje na svetu niso tako prijazni, kot si mislim jaz in naj bom previdna ter ne tako zaupljiva. Pa sem se premislila. Tukaj so ljudje resnicno ampak res resnicno prijazni.

Naslednji dan se vreme skisa. Ze popoldanski veter je napovedoval spremembo. Jutro je sivo in hladno. Caka nas vzpon do 4200mnv. Dan je prilicno depresiven. Tokrat prvic. In zelim si, da cimprej mine. Lodz je poln francozov, se sreca da je njihov vodnik tako simpaticen. Po kosilu si zazelimo sieste (kot da jo rabimo, pa vseeno). Z vsemi oblacili kar jih imava, vkljucno z kapo in rokavicami lezeva v spalke in resujeva krizanke, da zabijeva te ure cakanja na vecerjo in spanje. Zunaj snezi in nic kaj obetavno ne zgleda. Vecer nama popestrijo zgodbe Mingma Sherpe, 28 letnega mladenica, ki je kot vodnik ze 4x stopil na Everest. Tistih 7 in 6 tisocakov niti ne steje vec. Hodil je v solo, kjer so ga poucevali tudi Slovenci. Zadnje dejanje so tablete za spanje in nasvidenje do jutra.

Loci naju se en dan da premagava zastavljeno.

  • Share/Bookmark